27 ZAKAJ SO NORMATIVI, KLASIFIKACIJE IN CENIKI KLJUČNA INFRASTRUKTURA PANOGE

Programska orodja izvajajo procese. Klasifikacije, normativi in referenčne baze cen pa zagotavljajo skupni jezik, strokovno logiko in ekonomski kontekst. Brez njih se podatki ne morejo zanesljivo povezovati, primerjati in izboljševati.

Ko govorimo o digitalizaciji gradbeništva, največ pozornosti praviloma namenimo programskim rešitvam: orodjem BIM (Building Information Modeling), sistemom ERP (Enterprise Resource Planning), okoljem CDE (Common Data Environment), terenskim aplikacijam, analitičnim platformam in umetni inteligenci (AI, artificial intelligence).

Toda programska rešitev lahko kakovostno obdeluje samo podatke, ki jih razume. Vedeti mora, kaj posamezen element, delo ali vir pomeni, kako je razvrščen, s čim je povezan, kateri viri so potrebni za izvedbo, koliko jih porabimo in koliko stanejo.

Cena mora imeti tudi svoj kontekst: za kateri čas, trg, lokacijo in pogoje velja.

Če skupne podatkovne in strokovne osnove ni, vsak sistem razvije lastne šifrante, opise, normative, cenovne baze in pravila razlage. Podatki so digitalni, vendar niso nujno primerljivi ali interoperabilni.

Klasifikacije, normativi, ceniki in baze znanja so bili kot podlaga projektno-tehnološkega modela predstavljeni tudi leta 2018 (Biznis & trendi v gradbeništvu, 17. in 18. april 2018, GH Bernardin, Portorož).

Brez ustrezne baze znanja je projekte težje pripravljati, kalkulirati in voditi kakovostno ter dosledno.

Klasifikacije povedo, kaj nekaj je. Normativi povedo, kako in s katerimi viri to izvedemo. Cenovne baze povedo, koliko ti viri stanejo v določenem času in okolju.

Skupaj omogočajo povezavo:

PROJEKTNA REŠITEV
↓
STRUKTURIRAN OPIS DELA
↓
KLASIFIKACIJA
↓
TEHNOLOGIJA IN NORMATIVI
↓
VIRI IN CENE
↓
KALKULACIJA
↓
PONUDBA · PLAN · NABAVA · IZVEDBA · POKALKULACIJA

Vsaka raven odgovarja na drugo vprašanje: klasifikacija pove, kaj delo je; normativ opredeli potrebne vire; cenovna baza poda njihov strošek; kalkulacija pa oceni strošek konkretnega dela v konkretnih pogojih.

Kalkulacija ni številka, pripisana opisu. Je rezultat povezane strokovne in podatkovne infrastrukture.

1. Podatkovna infrastruktura povezuje različne procese

Klasifikacije, normativi in referenčne cene niso namenjeni enemu programu ali enemu projektu. Uporabljajo jih lahko projektant pri pripravi dokumentacije in popisa, naročnik pri oceni investicije, izvajalec pri kalkulaciji, planer pri oblikovanju aktivnosti, nabava pri izbiri virov, Inženir pri vrednotenju sprememb, upravljavec pri razvrščanju sredstev in analitik pri primerjavi projektov.

Njihova naloga ni, da vsi udeleženci delajo enako. Omogočajo, da se različne naloge lahko povezujejo in da isti strokovni pojem v različnih sistemih ohrani razumljiv pomen.

2. Klasifikacija je več kot seznam kod

Klasifikacija sistematično razvršča objekte, sisteme, gradnike, elemente, vrste del, materiale, proizvode, vire in sredstva. Omogoča njihovo enotno identifikacijo, iskanje, združevanje, primerjanje in povezovanje med sistemi.

Izraz »izolacija« je brez konteksta nejasen. Lahko pomeni toplotno izolacijo fasade ali strehe, hidroizolacijo, zvočno izolacijo, protipožarno zaščito ali izolacijo cevovoda. Klasifikacija poda strokovni kontekst, semantični parametri pa opredelijo material, debelino, funkcijo, mesto uporabe, zahtevane lastnosti in način izvedbe.

Klasifikacija podatku poda naslov. Semantika pojasni, kaj na tem naslovu dejansko obstaja.

Različni procesi lahko potrebujejo različne klasifikacije. Projektant lahko razvršča po objektih, sistemih, elementih in prostorih; izvajalec po vrstah del, tehnologijah, virih in podizvajalcih; naročnik po pogodbah in investicijskih sklopih; upravljavec pa po funkcionalnih sistemih, sredstvih in vzdrževalnih enotah.

Zato ena hierarhija ne more optimalno podpirati vseh namenov. Potrebujemo jasne definicije, trajne identifikatorje in dokumentirane povezave med različnimi klasifikacijami.

3. Normativ je strokovno izhodišče, ne predpisana resnica

Normativ je strokovna ocena virov, potrebnih za izvedbo določene aktivnosti v opredeljenih pogojih. Vključuje lahko material, delo, mehanizacijo, transport, pomožne vire, čas, produktivnost ter izgube in odpad.

Normativ za zidanje na primer ni univerzalna konstanta. Odvisen je lahko od vrste in dimenzije zidaka, načina vezave, višine dela, dostopa, velikosti ekipe, mehanizacije, zahtevnosti detajlov in organizacije gradbišča.

Razlikovati je treba tri ravni:

• Referenčni normativ je primerljivo strokovno izhodišče za prve ocene, kontrole in preverjanje kalkulacij.
• Podjetniški normativ odraža tehnologijo podjetja, njegovo opremo, organizacijo ekip, izkušnje in dejansko produktivnost. Predstavlja lahko konkurenčno znanje podjetja.
• Projektni normativ upošteva pogoje konkretnega projekta, kot so lokacija, dostop, faznost, količina, roki, omejitve in izbrana tehnologija.

Referenčni normativ je izhodišče. Konkretno kalkulacijo je treba prilagoditi tehnologiji, podjetju in pogojem projekta.

Normativ ni samo seznam številk. Povezan mora biti z aktivnostjo, rezultatom dela, pogoji izvedbe, sestavo ekipe, mehanizacijo, enotami in produktivnostjo. Tako postane tudi opis tehnološkega modela izvedbe, ki je uporaben pri kalkulaciji, planiranju virov in pokalkulaciji.

4. Cenovni podatek potrebuje kontekst

Cenik ni samo tabela vira, enote mere in cene. Da ga lahko pravilno uporabimo, moramo poznati vsaj vrsto cene, njen vir, datum, lokacijo, valuto, enoto, količino ter to, kateri stroški so vključeni.

Cena betona lahko pomeni ceno na betonarnI, ceno z dostavo na gradbišče, ceno s črpalko, ponudbeno ali pogodbeno ceno, dejanski strošek ali zgodovinsko referenčno ceno. Te vrednosti odgovarjajo na različna vprašanja, zato morajo ostati ločene in sledljive.

Za isti vir lahko obstajajo:

• referenčna cena za oceno in primerjavo;
• dobaviteljska cena za določen proizvod, količino, datum in pogoje dobave;
• projektna cena v kalkulaciji konkretnega projekta;
• pogodbena oziroma naročena cena po dogovoru;
• dejanski strošek iz nabave oziroma računa;
• zgodovinska realizirana cena iz zaključenega projekta.

Tudi proizvodi morajo biti primerljivi po lastnostih. Dve toplotni izolaciji enake debeline se lahko razlikujeta po materialu, gostoti, toplotni prevodnosti, tlačni trdnosti, požarnem razredu in načinu vgradnje.

Cena je uporabna za primerjavo samo, če poznamo njen izvor, veljavnost in vsebino ter vemo, kaj kupujemo.

5. Klasifikacija, normativ in cena delujejo skupaj

Vsaka od teh baz je brez povezav omejeno uporabna. Klasifikacija brez normativa pove, kaj delo je, ne pa, kako se izvede in katere vire potrebuje. Normativ brez klasifikacije je težje najti, povezati s popisom in primerjati. Normativ brez cen ne omogoča ocene stroška. Cena brez opisa in klasifikacije pa ne pove zanesljivo, za kateri vir ali proizvod velja.

Pri armiranobetonski steni:

• klasifikacija opredeli konstrukcijski element, vrsto dela, material, funkcijo in lokacijo;
• strukturiran popis določi razred betona, debelino, površino, način obračuna in zahtevane lastnosti;
• normativi opredelijo beton, armaturo, opaž, delo, črpanje, mehanizacijo in produktivnost;
• cenovne baze podajo stroške virov, transporta in dobave;
• projektni pogoji upoštevajo višino, dostop, faznost, količino in zahtevnost geometrije.

Tako nastane kalkulacija, ki jo je mogoče razumeti, preveriti in prilagoditi ter uporabiti tudi pri planiranju in nabavi.

6. Skupna osnova in konkurenčno znanje

Podatkovna infrastruktura ni namenjena samo kalkulantom. Projektantu pomaga pri popisu in primerjavi variant, izvajalcu pri kalkulaciji, tehnologiji in nabavi, planerju pri produktivnosti in trajanju aktivnosti, Inženirju pri vrednotenju sprememb, naročniku pri investicijskih ocenah ter upravljavcu pri razvrščanju sredstev in spremljanju stroškov njihovega življenjskega cikla.

Smiselno je skupno upravljati terminologijo, identifikatorje, klasifikacije, enote mere, osnovne metodologije in referenčne podatke. Podjetja pa lahko ohranijo svoje tehnologije, produktivnost, prilagojene normative, nabavne cene, sestavo ekip in marže kot konkurenčno prednost.

Skupne baze zato potrebujejo jasno metodologijo, strokovno preverjanje, dokumentiran izvor in različice. Pri cenah so pomembni datum, veljavnost in lokacija; pri normativih pa uporabljeni pogoji, tehnologija in podlaga za oceno.

Primerjave med projekti morajo upoštevati kakovost in primerljivost podatkov ter varovati zaupne poslovne informacije. Primerno anonimizirani ali združeni podatki lahko pomagajo pri analizah referenčnih cen, produktivnosti in dejanskih rokov.

7. Projektno znanje se lahko izboljšuje

Po zaključku projekta lahko primerjamo načrtovane in dejansko porabljene vire, izvedene količine, čas, produktivnost in stroške. Če poznamo pogoje izvedbe in razloge za odstopanja, lahko ugotovitve uporabimo pri prihodnjih kalkulacijah in izboljševanju normativov.

Vsak projekt lahko izboljša naslednjega, če izkušnje sistematično zberemo, preverimo in povežemo s pogoji izvedbe.

Umetna inteligenca (AI, artificial intelligence) lahko pomaga pri predlaganju klasifikacij, iskanju podobnih aktivnosti in proizvodov, primerjavi planirane in dejanske porabe ter odkrivanju manjkajočih ali zastarelih podatkov.

Za uporabne predloge potrebuje urejeno semantiko, zanesljive identifikatorje, enote, datume, izvore, statuse in informacije o pogojih izvedbe. AI lahko dobro podatkovno infrastrukturo spremeni v aktivnejši sistem znanja, ne more pa nadomestiti njene strokovne kakovosti in upravljanja.

MYTHBUSTERS

Ključne ugotovitve

1. Klasifikacije, normativi in cenovne baze skupaj tvorijo strokovno in ekonomsko osnovo za povezovanje projektnih podatkov.
2. Različni procesi lahko potrebujejo različne klasifikacije, vendar morajo biti definicije in povezave med njimi jasne.
3. Referenčni normativ je strokovno izhodišče, podjetniški in projektni normativi pa upoštevajo tehnologijo, konkurenčno znanje in dejanske pogoje izvedbe.
4. Cenovni podatek potrebuje izvor, datum, lokacijo, enoto in jasno opredeljeno vsebino.
5. Pokalkulacije in preverjeni podatki iz izvedbe omogočajo postopno izboljševanje znanja, kalkulacij in prihodnjih projektov.

Zaključna misel

Klasifikacije povedo, o čem govorimo. Normativi pojasnijo, kako delo izvedemo in katere vire potrebujemo. Cenovne baze jim dajo ekonomski kontekst. Skupaj omogočajo sledljive kalkulacije, primerljive projekte in učenje iz izvedbe.