20 ZAKAJ BIM 5D POGOSTO NI 5D

Povezava modelskih količin s cenami je koristna 5D-funkcionalnost. Celovito stroškovno vodenje projekta pa zahteva še pogodbeni obseg, kalkulacije, čas, realizacijo, spremembe in napoved končne vrednosti.

Strošek, prikazan ob modelu, še ni stroškovno obvladovan projekt.

Izraz BIM 5D ustvarja privlačno in na prvi pogled zelo logično predstavo:

3D = geometrija objekta

4D = čas

5D = stroški

Elementi so modelirani, količine se izračunajo samodejno, pripišejo se cene in sistem pokaže vrednost objekta. Če se model spremeni, naj bi se samodejno spremenili tudi količine in stroški.

Povezava modelskih količin s cenami je legitimna in koristna BIM 5D-funkcionalnost. Uporabna je predvsem pri:

• zgodnjih stroškovnih ocenah;
• primerjavi projektnih variant;
• spremljanju razvoja projektne rešitve;
• preverjanju modelskih količin;
• vizualizaciji stroškov po elementih in delih objekta.

Toda tu se pogosto zgodi konceptualni preskok.

Ker smo modelskim količinam pripisali cene, začnemo govoriti, da imamo vzpostavljeno stroškovno vodenje projekta.

Običajno ga še nimamo.

Velika razlika je med vizualizacijo stroškov, modelno podprto stroškovno oceno in dejanskim stroškovnim vodenjem projekta.

Osnovni BIM 5D lahko pomeni povezavo modelskih količin s cenami. To je koristna funkcionalnost za ocenjevanje in primerjavo variant. Operativno uporaben 5D za stroškovno vodenje projekta pa mora povezati še obseg del, kalkulacije, čas, pogodbeno stanje, realizacijo, spremembe in napoved končne vrednosti.

Pri tem ni nujno, da vsi podatki živijo v eni aplikaciji.

Stroški lahko živijo v specializiranem stroškovnem sistemu. Če pa z modelom nimajo trajne, sledljive in upravljane podatkovne povezave, ne tvorijo celovitega 5D-okolja.

Enotno okolje ne pomeni nujno enega programa. Pomeni:

• skupne identifikatorje;
• nadzorovane podatkovne povezave;
• znan izvor podatka;
• usklajene verzije;
• jasno veljavnost;
• sledljivost sprememb.

Vsaka povezava modela s stroški je lahko 5D-funkcionalnost. Ni pa vsaka takšna povezava že sistem stroškovnega vodenja projekta.

1. Izraz 5D se uporablja za zelo različne rešitve

Pod oznako BIM 5D se v praksi skrivajo zelo različne ravni uporabe.

Stroškovna vizualizacija

Model je obarvan glede na:

• vrednost elementov;
• stroškovne skupine;
• odstopanja;
• faze ali lokacije.

To je uporabno za komunikacijo, vendar je predvsem prikaz.

Modelski izračun vrednosti

Modelne količine se pomnožijo z enotnimi cenami:

MODELNA KOLIČINA × ENOTNA CENA = OCENJENA VREDNOST

To je uporabna osnovna 5D-funkcionalnost, zlasti pri variantnih analizah.

Modelno podprta kalkulacija

Elementi so povezani s:

• postavkami popisa;
• normativi;
• materialom;
• delom;
• mehanizacijo;
• ponudbami dobaviteljev;
• tehnologijo izvedbe.

To omogoča bistveno kakovostnejšo stroškovno oceno.

Celovito 5D-okolje za stroškovno vodenje

Poleg ocenjevanja in kalkulacije vključuje še:

• potrjeni proračun;
• pogodbeni predračun;
• naročila in pogodbene obveznosti;
• izvedene in potrjene količine;
• situacije;
• nastale stroške;
• spremembe in zahtevke;
• napoved končne vrednosti;
• primerjavo planiranega in dejanskega stanja.

Vse te ravni se lahko predstavljajo kot BIM 5D, vendar ne rešujejo istega problema.

5D-funkcionalnost, modelno podprta stroškovna ocena in celovito 5D-okolje za stroškovno vodenje projekta niso sopomenke.

2. Najprej moramo vprašati: kateri stroškovni oziroma vrednostni podatek?

Izraz »strošek objekta« zveni enoznačno, v resnici pa ima projekt več različnih stroškovnih, cenovnih in vrednostnih podatkov.

Strošek, cena in vrednost niso sopomenke. Strošek opisuje porabo virov, cena pogodbeno ali tržno protivrednost, vrednost pa je širši pojem, katerega pomen je odvisen od namena in uporabnika podatka.

Projekt lahko vsebuje:

• investicijsko oceno;
• projektantsko oceno;
• ocenjeno vrednost naročila;
• ponudbeno vrednost;
• pogodbeno vrednost;
• ciljni strošek;
• kalkulirani strošek izvajalca;
• nabavno vrednost;
• vrednost izvedenih del;
• potrjeno vrednost situacije;
• plačano vrednost;
• napoved končne vrednosti;
• končni obračun.

Ti podatki imajo različne:

• namene;
• lastnike;
• podatkovne vire;
• stopnje zaupnosti;
• datume veljavnosti;
• načine izračuna.

Ko BIM-platforma pokaže:

Vrednost fasade je 900.000 €.

moramo vedeti:

• Ali je to projektantska ocena?
• Pogodbena vrednost?
• Izvajalčev kalkulirani strošek?
• Nabavna ponudba dobavitelja?
• Potrjena realizacija?
• Napoved končne vrednosti?
• Ali vključuje odobrene spremembe?
• Na kateri datum veljajo cene?

Brez teh informacij je številka lahko vizualno prepričljiva, vendar poslovno dvoumna.

Številka brez vrste, vira, statusa, lastnika in datuma veljavnosti ni zanesljiv projektni podatek.

3. Modelna količina še ni količina za popis in kalkulacijo

Geometrijska količina BIM-elementa ni nujno količina postavke popisa ali količina, ki jo potrebujemo za kalkulacijo.

Med njimi so lahko:

• pravila merjenja;
• dodatki in odbitki;
• tehnološke korekcije;
• odpad;
• preklopi;
• pomožni materiali;
• nemodelirana dela;
• začasna dela;
• različno združevanje elementov.

Zato preprosta povezava:

BIM-ELEMENT → KOLIČINA → CENA

pogosto ne zadostuje.

BIM lahko pri zunanji steni na primer poda:

• 1.000 m² površine;
• 300 m³ osnovnega materiala;
• 120 odprtin.

Stroškovni model pa mora morda zajeti:

• nosilno konstrukcijo;
• izolacijo;
• pritrdila;
• podkonstrukcijo;
• fasadno oblogo;
• vogale in zaključke;
• tesnjenje;
• obdelavo odprtin;
• oder ali dvižne naprave;
• transport;
• preizkuse;
• odpad materiala.

Količina modeliranega elementa je zato samo eden od vhodov v kalkulacijo.

Natančen izračun napačne ali nepopolne količine ustvari natančno napačen strošek.

4. Enotna cena še ni kalkulacija

Osnovni 5D-prikaz pogosto uporabi enotno ceno:

500 m² × 180 €/m² = 90.000 €

Toda cena 180 €/m² lahko pomeni:

• zgodovinsko referenčno ceno;
• povprečno tržno ceno;
• projektantsko oceno;
• ponudbeno ceno;
• pogodbeno ceno;
• neposredni strošek;
• prodajno ceno izvajalca.

Kakovostna kalkulacija mora po potrebi odgovoriti:

• kateri materiali so vključeni;
• kateri normativi porabe veljajo;
• koliko dela je potrebno;
• katera mehanizacija se uporablja;
• kakšni so transporti;
• kakšna je produktivnost;
• kateri posredni stroški so vključeni;
• kako so upoštevani režija, negotovosti in marža;
• na kateri datum in za katero lokacijo veljajo cene.

Poenostavljena struktura ponudbene kalkulacije je lahko:

NEPOSREDNI STROŠKI MATERIALA, DELA, MEHANIZACIJE, TRANSPORTA IN PODIZVAJALCEV
+ POSREDNI STROŠKI
+ REZERVA ZA NEGOTOVOSTI
+ MARŽA
= PONUDBENA CENA

BIM-model lahko kalkulaciji zagotovi pomembne podatke. Kalkulacijske logike pa praviloma ne more nadomestiti.

Pripisana cena pove vrednost. Kalkulacija pojasni, kako je ta vrednost nastala.

5. Model objekta in stroškovna struktura nista enaki

BIM je praviloma strukturiran po:

• objektih;
• sistemih;
• etažah;
• prostorih;
• elementih;
• strokah.

Stroškovni model pa je lahko strukturiran po:

• postavkah popisa;
• pogodbenih sklopih;
• vrstah del;
• strukturi členitve dela (WBS);
• strukturi členitve stroškov (CBS);
• izvajalcih in podizvajalcih;
• nabavnih paketih;
• stroškovnih mestih;
• virih;
• fazah izvedbe.

Med obema strukturama ni vedno neposredne povezave 1 : 1.

En BIM-element lahko pripada več:

• postavkam;
• aktivnostim;
• izvajalcem;
• stroškovnim sklopom;
• pogodbam.

Ena stroškovna postavka pa lahko združuje veliko modeliranih elementov ali vsebuje dela, ki sploh niso modelirana.

Zato 5D potrebuje preslikovalni sloj:

Brez tega postane povezava odvisna od:

• ročnega preslikovanja;
• imen elementov;
• preglednic;
• posameznikov;
• začasnih pravil posameznega projekta.

Interoperabilnost ne zahteva, da imajo BIM, popis, WBS, CBS in ERP enako strukturo. Zahteva pa stabilne identifikatorje ter upravljane preslikave med njihovimi različnimi strukturami.

6. Različni deležniki nimajo istega stroškovnega modela

Pogosta vizija BIM 5D predpostavlja en model objekta in eno skupno stroškovno resnico.

V resničnem projektu imajo deležniki različne vloge in različne stroškovne poglede.

Naročnik spremlja

• investicijski proračun;
• pogodbene vrednosti;
• potrjene spremembe;
• denarni tok;
• napoved končne vrednosti;
• plačila in finančno izpostavljenost.

Projektant uporablja

• projektantske ocene;
• referenčne cene;
• modelne količine;
• primerjave variant;
• ciljne vrednosti.

Glavni izvajalec potrebuje

• lastno kalkulacijo;
• nabavne cene;
• normative;
• podizvajalske ponudbe;
• produktivnost;
• režijo;
• prevzete projektne negotovosti in odgovornosti;
• maržo;
• dejanske stroške.

Podizvajalec in dobavitelj imata

• svojo ponudbeno strukturo;
• lastne cene;
• interne stroške;
• proizvodne omejitve;
• poslovne skrivnosti.

Zato ne obstaja ena univerzalna cena, ki bi jo preprosto zapisali v model in bi enako služila vsem udeležencem.

Na različne pogodbe, poslovne odnose in interne stroškovne modele posameznih udeležencev je opozarjala že predstavitev Biznis & trendi v gradbeništvu (17. in 18. april 2018, GH Bernardin, Portorož). V njej je bilo poudarjeno, da ključni kalkulacijski in poslovni procesi ne morejo vsi živeti v skupnem produktnem modelu.

V skupnem projektnem sloju so lahko na primer:

• pogodbene vrednosti;
• odobrene spremembe;
• potrjene situacije;
• plačila.

Izvajalčev interni sloj pa lahko vsebuje:

• normative;
• nabavne cene;
• produktivnost;
• režijske stroške;
• maržo;
• dejanske stroške.

Skupni model objekta ne pomeni skupne kalkulacije vseh udeležencev. Pomeni pa, da je mogoče njihove različne stroškovne poglede povezati z istim obsegom in elementi projekta, ne da bi razkrili vse interne podatke.

Naročnik in izvajalec nimata enakega stroškovnega pogleda, lahko pa uporabljata skupno podatkovno jedro z različnimi dostopnimi in internimi sloji.

7. Ocena stroškov je posnetek, vodenje stroškov pa proces

BIM 5D se pogosto pokaže v določeni časovni točki:

Takšna je ocenjena vrednost trenutnega modela.

Projekt pa se ves čas spreminja.

Med projektiranjem in izvedbo se spreminjajo:

• projektna rešitev;
• količine;
• specifikacije;
• cene;
• ponudbe;
• pogodbeni obseg;
• terminski pogoji;
• način izvedbe;
• razpoložljivost virov;
• negotovosti.

Stroškovno vodenje mora zato razlikovati najmanj med:

• izhodiščnim proračunom;
• potrjenim pogodbenim stanjem;
• trenutno veljavnim obsegom;
• predlaganimi spremembami;
• potrjenimi spremembami;
• izvedeno realizacijo;
• pričakovano preostalo vrednostjo;
• napovedjo končne vrednosti.

To niso samo nove verzije iste številke. Vsaka ima svoj status in namen.

1. Izhodišče
2. Pogodba
3. Spremembe
4. Trenutno odobreno stanje
5. Realizacija
6. Napoved končne vrednosti

5D brez zgodovine, statusov in izhodišč je fotografija stroška, ne sistem njegovega obvladovanja.

8. Samodejna posodobitev ni vedno pravilna

Ena največjih obljub 5D je:

Ko se spremeni model, se samodejno spremenijo tudi stroški.

Tehnično je to lahko zelo koristno pri:

• razvojni oceni;
• variantni analizi;
• kontroli projektantskega proračuna.

V pogodbenem projektu pa sprememba modela ne sme samodejno prepisati:

• pogodbenega obsega;
• izhodiščnega proračuna;
• potrjene pogodbene vrednosti;
• odobrenih količin;
• že potrjenih situacij.

Sprememba modela je tehnično dejstvo. Ali pomeni tudi spremembo pogodbenega obsega, cene ali roka, pa zahteva ločeno strokovno in pogodbeno presojo.

Treba je ugotoviti:

1. kaj se je spremenilo v modelu;
2. zakaj se je spremenilo;
3. ali gre za pogodbeno spremembo;
4. kdo jo je odobril;
5. kako vpliva na količine;
6. kako se vrednoti;
7. kako vpliva na rok;
8. ali je že vključena v pogodbeno stanje.

Če modelna sprememba neposredno prepiše finančno izhodišče, izgubimo možnost primerjave in revizijsko sled.

Pravilnejši proces je:

1. sprememba modela;
2. prepoznava razlike;
3. stroškovna in terminska presoja;
4. odobritev ali zavrnitev;
5. posodobitev veljavnega stanja.

Dober 5D ne briše preteklosti. Pokaže razliko med izhodiščem, spremembo in aktualnim stanjem.

9. Pogodbena vrednost ni enaka dejanskemu strošku

To je posebej pomembno pri izvajalcu.

Izvajalec lahko naročniku obračuna:

• pogodbeno količino;
• potrjeno izvedeno količino;
• pogodbeno ceno;
• odobreno spremembo.

Njegov dejanski strošek pa nastaja skozi:

• delovne ure;
• porabo materiala;
• uporabo mehanizacije;
• transport;
• podizvajalske račune;
• naročila;
• izgube;
• ponovna dela;
• zamude;
• režijske stroške.

Zato ima lahko ista postavka na isti presečni datum najmanj tri različne vrednosti:

Model objekta sam teh razlik ne more pojasniti.

Za to potrebujemo povezavo med:

• popisom;
• kalkulacijo;
• situacijo;
• dejansko porabo virov;
• ERP-sistemom;
• podizvajalskimi obveznostmi;
• stroškovnimi evidencami.

Kar je naročniku obračunano, ni nujno enako temu, kar je izvajalca stalo.

10. Brez realizacije ni stroškovnega vodenja

Če sistem pozna samo:

• model;
• količine;
• cene;
• ocenjeno vrednost,

pozna načrtovano oziroma ocenjeno stanje.

Za vodenje projekta mora poznati tudi izvedbo:

• kaj je bilo dejansko izvedeno;
• katere količine so bile prijavljene;
• katere so bile preverjene;
• katere so bile potrjene;
• kaj je bilo obračunano;
• kaj je bilo plačano;
• kateri stroški so nastali;
• katere obveznosti so bile že prevzete.

Digitalna situacija je zato pomemben del celovitega 5D-okolja za stroškovno spremljanje.

Omogoča primerjavo:

Če so v modelu samo načrtovane vrednosti, ne moremo zanesljivo ugotoviti:

• koliko projekta je dejansko realiziranega;
• ali stroški prehitevajo napredovanje;
• katere postavke odstopajo;
• kakšen je denarni tok;
• koliko vrednosti še ostaja do zaključka.

5D, ki ne pozna dejanske izvedbe, je ocenjevanje, ne projektno kontroliranje.

11. Brez časa ni mogoče razumeti stroškov

Strošek ni pomemben samo po višini, ampak tudi po času nastanka.

Projekt mora vedeti:

• kdaj bo strošek nastal;
• kdaj bo delo izvedeno;
• kdaj bo situirano;
• kdaj bo račun izdan;
• kdaj bo plačilo zapadlo;
• kako zamuda vpliva na stroške;
• kako pospešitev vpliva na vire.

Za časovno razporejanje, spremljanje denarnega toka in napovedovanje stroškov mora biti 5D povezan s kakovostnim terminskim planom. Sama 4D-animacija zaporedja gradnje za to ni dovolj.

Iz povezave stroškovnega modela s terminskim planom lahko nastanejo:

• časovno razporejeni stroškovni plani;
• denarni tok;
• S-krivulje;
• planirana vrednost;
• prislužena vrednost;
• dejanski strošek;
• odstopanja;
• napovedi.

Kakovosten terminski plan mora vsebovati:

• logične povezave;
• trajanja;
• vire;
• koledarje;
• kritično pot;
• izhodiščni plan;
• aktualizacije;
• napoved zaključka.

5D brez kakovostnega terminskega plana lahko pokaže vrednost modela, ne more pa zagotoviti časovno obvladovanega stroška projekta.

12. Ključna funkcija ni izračun trenutne vrednosti, ampak napoved

Vodstvo projekta ne potrebuje samo odgovora:

Koliko smo doslej porabili oziroma realizirali?

Potrebuje predvsem odgovor:

Koliko bo projekt predvidoma stal ob zaključku?

Napoved končne vrednosti mora upoštevati:

• trenutno realizacijo;
• že prevzete obveznosti;
• preostala dela;
• aktualne cene;
• produktivnost;
• potrjene spremembe;
• verjetne prihodnje spremembe;
• odprte zahtevke;
• terminska odstopanja;
• negotovosti.

Osnovni koncept je:

REALIZIRANA OZIROMA PREVZETA VREDNOST DO PRESEČNEGA DATUMA
+ OCENA PREOSTALE VREDNOSTI
= NAPOVED KONČNE VREDNOSTI

Pri izvajalcu lahko to pomeni dejanski strošek in oceno stroška do dokončanja. Pri naročniku pa pogodbeno realizacijo, prevzete obveznosti, odobrene in pričakovane spremembe ter oceno preostale vrednosti investicije.

BIM-model lahko pomaga določiti preostale količine. To je pomemben vhod.

Napoved pa zahteva še:

• stroškovno znanje;
• pogodbeno presojo;
• informacije o nabavi;
• aktualno produktivnost;
• poznavanje sprememb;
• oceno negotovosti.

Najpomembnejša številka stroškovnega vodenja ni nujno trenutna vrednost modela, ampak verodostojna napoved končne vrednosti projekta.

13. Primer: fasada v osnovnem in celovitem 5D

Osnovni 5D-prikaz

BIM-model vsebuje:

• 5.000 m² fasade;
• ceno 180 €/m².

Sistem izračuna:

5.000 m² × 180 €/m² = 900.000 €

Model se obarva glede na vrednost posameznih fasadnih površin.

To je uporabna informacija. Ni pa še celovito stroškovno vodenje fasade.

Operativno uporaben 5D mora poznati še

Obseg:

• kateri fasadni sistemi so uporabljeni;
• katere površine pripadajo posameznemu tipu;
• kaj je vključeno v postavko;
• kako se obravnavajo odprtine in zaključki.

Kalkulacijo:

• cene obloge;
• izolacije;
• podkonstrukcije;
• pritrdil;
• dela;
• odra;
• transporta;
• odpadka.

Pogodbeno stanje:

• pogodbeno količino;
• pogodbeno ceno;
• izbranega izvajalca;
• pogodbene roke.

Spremembe:

• zamenjavo materiala;
• spremenjeno debelino izolacije;
• dodatne požarne pasove;
• spremenjene detajle;
• status odobritve.

Realizacijo:

• izvedene površine;
• potrjene količine;
• situirano vrednost;
• dejanske stroške.

Napoved:

• preostale količine;
• aktualne nabavne cene;
• produktivnost;
• pričakovano končno vrednost;
• vpliv na rok.

Šele takrat dobimo celovit pogled na stroške fasade.

Barvni model pokaže, kje je vrednost. Stroškovni sistem mora pojasniti, od kod prihaja, kako se spreminja in kje bo končala.

14. Stopnje zrelosti BIM 5D

Za praktično presojo BIM 5D lahko razlikujemo štiri stopnje zrelosti.

Stopnja 1 – Vizualizacija

• element ima pripisano ceno;
• model prikazuje vrednost;
• možne so osnovne analize.

Rezultat: stroškovni pogled na model.

Stopnja 2 – Modelno podprta ocena

• modelne količine so povezane s postavkami;
• uporabljajo se klasifikacije;
• cene se posodabljajo;
• primerjajo se variante.

Rezultat: kakovostnejša stroškovna ocena.

Stopnja 3 – Integrirana kalkulacija

• postavke so povezane z normativi in viri;
• upoštevana je tehnologija izvedbe;
• obstajajo različni stroškovni pogledi;
• povezani so ponudbeni in nabavni podatki.

Rezultat: sledljiva kalkulacija.

Stopnja 4 – Stroškovno vodenje projekta

• vzpostavljeno je pogodbeno izhodišče;
• spremljajo se realizacija in dejanski stroški;
• spremembe so sledljive;
• stroški so povezani s časom;
• izdelujejo se napovedi;
• zagotovljena je revizijska sled.

Rezultat: stroškovno inženirstvo in projektno kontroliranje oziroma Project Controls.

Te stopnje niso nujno izvedene v eni aplikaciji. Pomembno je, da tvorijo povezan podatkovni proces.

Četrta stopnja presega osnovno BIM 5D-funkcionalnost in postane del širšega digitalnega dvojčka projekta.

15. Prava arhitektura 5D ni nujno ena aplikacija

Večji projekti bodo skoraj vedno uporabljali več specializiranih rešitev:

• BIM-avtorska orodja;
• koordinacijsko okolje;
• sistem za popise in kalkulacije;
• terminsko planiranje;
• projektni informacijski sistem;
• pogodbeno upravljanje;
• ERP;
• dokumentni sistem;
• analitiko.

Težava ni v številu sistemov.

Težava nastane, ko se med njimi prenašajo:

• nepovezane preglednice;
• ročno prepisane količine;
• različne oznake;
• neusklajene verzije;
• številke brez izvora;
• cene brez statusa.

Celovita arhitektura povezuje:

1. BIM-model;
2. klasifikacije in semantiko;
3. digitalni popis;
4. kalkulacije in cene;
5. terminski plan;
6. pogodbe in naročila;
7. situacije in dejanske stroške;
8. spremembe in zahtevke;
9. napoved končne vrednosti.

V že omenjeni predstavitvi iz leta 2018 je bila zato predlagana povezava produktnega, projektno-tehnološkega in poslovnega modela, ne pa umestitev vseh projektnih in poslovnih procesov v BIM-model.

Cilj 5D ni, da vsi stroškovni podatki živijo v modelu. Cilj je, da so stroški sledljivo povezani z obsegom, objektom, časom in realizacijo.

16. Kaj naj bi pomenil pravi BIM 5D

Smiselna minimalna definicija je:

BIM 5D je upravljana povezava med digitalnim modelom objekta in stroškovnim modelom projekta, ki omogoča sledljivo uporabo modelskih podatkov pri ocenjevanju, kalkulaciji, spremljanju sprememb in stroškovnem odločanju.

Če 5D predstavljamo kot rešitev za celovito stroškovno vodenje, mora vključevati najmanj:

• jasno identiteto obsega;
• modelne in popisne količine;
• stroškovno strukturo;
• vire cen in kalkulacij;
• pogodbeno izhodišče;
• časovno razporeditev;
• realizacijo;
• spremembe;
• napoved končne vrednosti;
• revizijsko sled.

Osnovna 5D-funkcionalnost se lahko konča pri modelno podprti stroškovni oceni. Ko pa 5D vključuje pogodbeno izhodišče, realizacijo, čas, spremembe in napovedi, postane del digitalnega dvojčka projekta.

BIM prispeva model objekta in količine. Digitalni dvojček projekta iz njih skupaj s pogodbenimi, časovnimi in stroškovnimi podatki ustvari sliko finančnega stanja projekta.

MYTHBUSTERS

Ključne ugotovitve

1. Izraz BIM 5D se uporablja tako za osnovno povezovanje modelskih količin s cenami kot za bistveno zahtevnejše stroškovno vodenje projekta.
2. Modelna količina ni nujno popisna, kalkulacijska ali obračunska količina, enotna cena pa ni nujno kalkulacija.
3. Stroškovni oziroma vrednostni podatek mora imeti določen pomen, vir, status, datum veljavnosti in lastnika.
4. Naročnik, projektant, izvajalec in dobavitelj uporabljajo različne stroškovne modele in nimajo ene skupne kalkulacije.
5. Celovito 5D-okolje mora razlikovati med izhodiščem, pogodbenim stanjem, spremembami, realizacijo in napovedjo.
6. Sprememba modela ne sme samodejno prepisati pogodbenega ali proračunskega izhodišča.
7. Brez povezave s kakovostnim terminskim planom ni mogoče zanesljivo razumeti časovne razporeditve stroškov, denarnega toka in posledic zamud.
8. Brez realizacije in dejanskih stroškov dobimo ocenjevanje, ne projektnega kontroliranja.
9. Najpomembnejši rezultat stroškovnega vodenja je verodostojna napoved končne vrednosti projekta.
10. Celoviti 5D je lahko sestavljen iz več povezanih sistemov; bistveni so interoperabilnost, stabilna identiteta podatkov in revizijska sled.

Zaključna misel

BIM 5D začne ustvarjati pravo vrednost, ko modelne količine poveže s kakovostnim popisom in kalkulacijo. Stroškovno vodenje projekta pa nastane šele, ko se tej povezavi pridružijo pogodbeno izhodišče, čas, realizacija, spremembe in napoved končne vrednosti.