26 STANDARDIZACIJA IN INTEROPERABILNOST – NAJVEČJI NEIZKORIŠČEN POTENCIAL

Digitalizacija panoge se ne začne z eno platformo, temveč s skupnim jezikom, ki omogoča, da podatki med sistemi, deležniki in projekti ohranijo identiteto, pomen in status.

Gradbeništvu danes ne primanjkuje programskih rešitev.

Projektanti uporabljajo specializirana orodja za projektiranje in BIM (Building Information Modeling). Izvajalci imajo programe za kalkulacije, planiranje, nabavo in poslovanje. Naročniki uporabljajo dokumentne, finančne in investicijske sisteme. Inženirji vodijo situacije, spremembe, zahtevke in terminske podatke. Upravljavci pa uporabljajo registre sredstev in sisteme EAM (Enterprise Asset Management), CAFM (Computer-Aided Facility Management) ali CMMS (Computerized Maintenance Management System).

Tehnologije je veliko. Podatki pa se med udeleženci še vedno pogosto prenašajo kot PDF-dokumenti, nepovezane preglednice, prosto napisana besedila, e-poštne priloge in projektno specifični izvozi. Prejemniki jih morajo znova prebrati, razvrstiti, prepisati, preveriti in povezati s svojimi sistemi.

Tako je lahko vsak posamezni deležnik znotraj svoje organizacije dobro digitaliziran, celotna izvedbena veriga pa še vedno deluje skoraj analogno.

Digitalizirali smo posamezne otoke. Mostov med njimi še nismo zgradili.

Že leta 2018 je bila kot razvojna smer predstavljena povezava produktnega, projektno-tehnološkega in poslovnega modela ter standardizacija popisov, e-ponudb, e-situacij, naročanja, dobave in materialnega poslovanja. Poudarek je bil na lokalni vzpostavitvi sistemov, podatkovnih baz in standardiziranih postopkov, ki bi omogočili učinkovito uporabo BIM-orodij (Biznis & trendi v gradbeništvu, 17. in 18. april 2018, GH Bernardin, Portorož).

Podatek naj nastane pri viru, kjer je najbolj zanesljiv, nato pa se mora brez izgube pomena uporabiti v več procesih.

Interoperabilnost ne pomeni samo, da lahko dva sistema izmenjata datoteko. Pomeni, da preneseni podatek v drugem sistemu ohrani identiteto, pomen, enoto, status, veljavnost, odgovornost in povezave.

Prava digitalizacija ne deluje tako:

SISTEM A
↓
IZVOZ DATOTEKE
↓
ČLOVEK PREBERE IN PREPIŠE
↓
SISTEM B

Delovati mora tako:

PODATEK Z IDENTITETO
↓
NADZOROVANA IZMENJAVA
↓
DRUG SISTEM GA RAZUME IN UPORABI
↓
OHRANJENA SLED IZVORA IN SPREMEMB

Standardizacija določi skupni jezik. Interoperabilnost omogoči, da se ta jezik uporablja med različnimi sistemi.

Standard brez uporabe ostane dokument. Izmenjava brez skupnega pomena pa samo hitreje prenaša nesporazume.

1. Standardizacija določa skupni jezik

Standardizacija se pogosto razume kot priprava enotnih obrazcev ali predpisovanje ene dovoljene rešitve. Pri digitalizaciji gradbeništva pomeni predvsem dogovor o tem, kako podatke identificiramo, strukturiramo in poimenujemo, katere lastnosti in enote vsebujejo, kakšne statuse imajo, kako se povezujejo ter kdo jih ustvari in potrdi.

Standardiziran jezik omogoča, da različni udeleženci pod istim podatkom razumejo isto stvar. Oznaka postavke na primer ne sme v enem sistemu pomeniti projektantske ocene, v drugem pa pogodbene postavke, ne da bi bila ta razlika jasno označena.

Standardizacija ne določa samo oblike podatka. Določa tudi njegov dogovorjeni strokovni pomen.

2. Interoperabilnost ima več plasti

Interoperabilnost je sposobnost različnih sistemov, organizacij, strok in procesov, da si izmenjujejo podatke in jih smiselno uporabljajo. Za razumevanje je koristno ločiti več njenih plasti:

• Tehnična: ali lahko sistema vzpostavita povezavo in preneseta datoteko ali sporočilo?
• Strukturna: ali prejemnik prepozna polja, vrste podatkov, hierarhijo in obliko zapisa?
• Semantična: ali oba sistema enako razumeta pomen, enoto, klasifikacijo in status podatka?
• Procesna: ali se podatek pravilno uporabi v naslednjem procesu, na primer pri prenosu potrjene količine v situacijo?
• Organizacijska in pogodbena: ali je jasno, kdo je podatek ustvaril, preveril in potrdil, za kateri namen velja ter kdo odgovarja za njegovo uporabo?

To so različni vidiki interoperabilnosti, ne nujno zaporedne stopnje. Prava interoperabilnost se začne pri prenosu, konča pa šele pri pravilni uporabi podatka v naslednjem procesu.

3. Format in API še ne zagotavljata skupnega pomena

XML (Extensible Markup Language), JSON (JavaScript Object Notation), XLSX (Office Open XML Spreadsheet) in IFC (Industry Foundation Classes) določajo, kako je mogoče podatke zapisati in prebrati. Sami po sebi pa ne določajo, ali »količina« pomeni projektirano, ponudbeno, pogodbeno, izvedeno ali potrjeno količino.

Prav tako format sam ne pove, ali je cena ocenjena, ponudbena, pogodbena ali dejanska; ali je sprememba predlog ali že odobreno stanje; ali se površina meri bruto ali neto; in katera dela so vključena v postavko.

Podobno API (Application Programming Interface) omogoča, da en sistem od drugega zahteva ali prejme podatek oziroma sproži določeno funkcijo. Sam pa ne določa skupne klasifikacije, pomena polj, statusov, pravil preverjanja in odgovornosti.

Vmesnik poveže sistema. Skupna semantika poveže pomen podatkov.

Kakovostna izmenjava zato potrebuje kombinacijo vmesnika, podatkovnega modela, semantike, procesnih pravil in jasno določenih odgovornosti.

4. Identiteta in status morata spremljati podatek

Ista postavka lahko dobi novo oznako v razpisni preglednici, izvajalčevem sistemu, pogodbi, situaciji ali sistemu ERP (Enterprise Resource Planning). Če med temi oznakami ni sledljive povezave, je treba ob vsaki spremembi znova ugotavljati, na katero postavko, aktivnost, pogodbo ali situacijo se nanaša.

Cilj zato ni vedno ohraniti isto oznako v vsakem sistemu. Cilj je ohraniti stabilno identiteto podatka ali sledljivo povezavo med različnimi identifikatorji. To je pomembno tudi, kadar se postavka razdeli, združi ali drugače strukturira.

Poleg identitete mora podatek ohraniti tudi svoj status. Količina je lahko projektirana, pogodbena, prijavljena, izmerjena, preverjena, potrjena ali obračunana. Če se prenese samo številka, prejemnik ne ve, kaj ta številka pomeni in kako jo lahko uporabi.

Številka brez statusa je vrednost brez konteksta. Podatek mora ohraniti identiteto, pomen, izvor in stanje.

5. E-ponudba, e-situacija in merilna dokazila

Digitalna ponudba ni samo preglednica, poslana po elektronski pošti. Naročnik objavi strukturiran popis z identifikatorji, hierarhijo, opisi, enotami, količinami in pravili za izpolnjevanje. Ponudnik vrne cene ter zahtevane podatke o proizvodih, lastnostih, rokih in alternativah. Sistem lahko preveri popolnost ponudb, jih primerja in ohrani povezavo s pogodbenimi postavkami.

Tudi digitalna situacija ni samo PDF klasičnega obračuna. Uporablja pogodbeno strukturo in vsebuje izvedene količine za obračunsko obdobje, kumulativno realizacijo ter povezave do ustreznih dokazil in sprememb.

Pri tem pa je treba razlikovati med **knjigo obračunskih izmer** in situacijo. Izmere se najprej pripravijo in pregledajo; potrjene izmere so podlaga za situacijo. Digitalni sistem lahko meritve in njihovo preverjanje poveže s postopkom potrjevanja situacije, vendar to ni nujno izvedljivo ali smiselno v vseh primerih. Obsežne meritve, na primer geodetske meritve v 2D, so lahko ločeno pripravljena dokazila, povezana s količinami v obračunu.

Nadzor oziroma Inženir obravnava količine in dokazila v skladu z dodeljenimi nalogami in pogodbenimi pooblastili. Potrjeni podatki se nato uporabijo pri obračunu in finančnem spremljanju.

E-ponudba in e-situacija sta strukturirana procesa. Njuna zanesljivost je odvisna tudi od kakovostnih meritev, dokazil, preverjanja in jasno določenih odgovornosti.

Prav standardizacija popisov, e-ponudb in e-situacij je bila leta 2018 predstavljena kot pomemben del projektno-tehnološkega razvoja (Biznis & trendi v gradbeništvu, 17. in 18. april 2018, GH Bernardin, Portorož).

6. Standardizirati je treba podatkovni tok

Standardizacija končnega obrazca določa, kako je videti dokument. Digitalizacija mora določiti tudi, kdo podatek ustvari, katere lastnosti vsebuje, kako se preveri, kdo ga potrdi, kakšen status dobi in kje se uporabi naprej.

Dokument ostaja pomemben prikaz oziroma dokaz procesa. Strukturirani podatki pa omogočajo pripravo različnih obrazcev, pregledov, poročil, analiz in izvozov.

Tudi standardiziran opis del še ni samodejno strukturiran digitalni podatek. Za strojno uporabo potrebujemo identifikator, klasifikacijo, parametre, lastnosti, dovoljene vrednosti, enote, pravila merjenja in povezave z elementi, viri ter proizvodi.

Ne standardizirajmo samo videza dokumenta. Standardizirajmo pot podatka skozi projekt.

7. Standardizirati je treba skupni jezik, ne poslovnih prednosti

Standardizacija omogoča, da projektant uporablja svoje orodje, izvajalec svoj kalkulacijski in poslovni sistem, Inženir projektni informacijski sistem, naročnik pregled investicije, upravljavec pa sistem EAM. Različni sistemi lahko učinkovito sodelujejo, če se dogovorijo o identifikatorjih, klasifikacijah, lastnostih, statusih in pravilih izmenjave.

Skupna pravila pa ne zahtevajo, da podjetja razkrijejo svoje tehnologije izvajanja, organizacijo gradbišča, produktivnost, interne normative, nabavne strategije ali marže. To so lahko njihove konkurenčne prednosti.

Skupna pravila igre ne pomenijo, da morajo vsi igrati na enak način.

8. Podatkovna infrastruktura je skupni interes panoge

Posamezno podjetje lahko uredi svoje notranje procese. Skupnega jezika za naročnike, projektante, izvajalce, dobavitelje, upravljavce in programske rešitve pa ne more določiti samo.

Če vsak ponudnik razvije svoj zaprt standard, nastanejo novi podatkovni otoki. Zato skupna podatkovna infrastruktura potrebuje sodelovanje stroke, naročnikov, zbornic, javnih institucij, izobraževalnih in raziskovalnih organizacij, ponudnikov rešitev ter predstavnikov izvajalske in dobaviteljske verige.

Nacionalni podatkovni model ne pomeni ene centralne aplikacije za vse projekte. Lahko določa skupne klasifikacije, podatkovne slovarje, identifikacijska pravila, strukture transakcij, pravila merjenja, statuse in minimalne podatkovne zahteve. Različni sistemi ga lahko uporabljajo na različne načine, če njihove podatke med seboj razumemo in povežemo.

Standard potrebuje upravljavca, javno dokumentacijo, verzioniranje, strokovno recenzijo, postopek dopolnjevanja, preslikave med različicami in testne primere. Interoperabilnost pa mora biti preverljiva: ali se denimo popis prenese brez izgube hierarhije, ali postavke ohranijo sledljivo identiteto in ali druga organizacija razume status prejetih količin?

Podatkovni standard ni last ene aplikacije. Je skupna infrastruktura panoge, ki jo je treba vzdrževati in preverjati.

9. Kje začeti in kakšno vlogo ima AI

Ni treba takoj standardizirati celotne gradbene panoge. Začnemo lahko pri procesih, v katerih se isti podatki pogosto izmenjujejo, ročno prepisujejo in neposredno vplivajo na denar ali čas:

• digitalni popis in pogodbene postavke;
• e-ponudba in strukturiran prenos ponudbenih podatkov;
• izmere, dokazila in digitalna situacija;
• register sprememb s statusi, vplivi in odgovornostmi;
• podatki o proizvodih od tehnične zahteve do dobave in vgradnje;
• predaja podatkov o sredstvih upravljavcu.

Umetna inteligenca (AI, artificial intelligence) lahko pomaga pri razvrščanju opisov, predlaganju klasifikacij, povezovanju podatkov iz različnih sistemov in prepoznavanju manjkajočih lastnosti. Lahko pomaga tudi pri pretvarjanju starih dokumentov v strukturirane zapise.

AI pa ne nadomesti dogovora o tem, kaj podatki pomenijo, kateri status je veljaven in kdo je odgovoren za njihovo potrditev. Z urejeno semantiko in sledljivim izvorom so njeni predlogi zanesljivejši in lažje preverljivi.

Standardizirani in primerno anonimizirani oziroma združeni podatki lahko omogočijo tudi analize referenčnih cen, produktivnosti, dejanskih rokov in ponavljajočih se neskladij. Pri tem morajo biti določeni pogoji dostopa in uporabe, ki varujejo zaupne podatke udeležencev.

Interoperabilnost ne pospeši samo prenosa podatkov. Omogoči, da znanje iz posameznih projektov koristi tudi naslednjim.

MYTHBUSTERS

Ključne ugotovitve

1. Standardizacija določi skupni podatkovni jezik, interoperabilnost pa omogoči njegovo uporabo med sistemi, organizacijami in procesi.
2. Format ali programski vmesnik še ne zagotavljata, da bodo sistemi enako razumeli pomen, status in odgovornost podatka.
3. Podatki morajo ohraniti stabilno identiteto ali sledljivo povezavo med identifikatorji tudi, kadar se strukture med sistemi razlikujejo.
4. Digitalna ponudba in situacija sta strukturirana procesa, ki zahtevata ustrezna dokazila, preverjanje in jasno določene odgovornosti.
5. Skupni standardi omogočajo sodelovanje specializiranih rešitev, ne da bi podjetja opustila svoje procese ali razkrila konkurenčne prednosti.

Zaključna misel

Digitalizirana panoga nastane, ko lahko podatki potujejo skozi izvedbeno verigo brez izgube identitete, pomena, statusa in odgovornosti. Standardizacija ustvari skupni jezik, interoperabilnost pa ga poveže z delom različnih udeležencev.