Kako sploh oceniti uspešnost velikega projekta

Zakaj aneks ni merilo uspešnosti projekta

O projektu lahko razpravljamo leta.

Toda na koncu ostane eno samo vprašanje: Ali smo za vložena sredstva ustvarili vrednost, ki bo služila ljudem naslednjih trideset ali petdeset let?

Uvod

Po vsaki večji investiciji se prej ali slej pojavi isto vprašanje. Ali je bil projekt uspešen? Na prvi pogled se zdi odgovor preprost. Pogledamo začetno pogodbeno vrednost. Pogledamo končno vrednost. Preštejemo anekse. Primerjamo številke. In izračunamo razliko. Toda pri velikih projektih je takšen pristop pogosto preveč poenostavljen. Če bi uspešnost projekta res lahko ocenili samo z razliko med začetno in končno pogodbeno vrednostjo, bi bilo projektno vodenje bistveno lažja disciplina, kot je v resnici. Veliki projekti so namreč bistveno več kot pogodbe, aneksi in finančne tabele. Njihov namen ni ustvarjanje dokumentacije. Njihov namen je ustvarjanje vrednosti.

Zakaj so aneksi slabo merilo uspešnosti

V prejšnjih člankih smo ugotovili, da so spremembe normalen del zahtevnih projektov. Ugotovili smo tudi, da aneks sam po sebi ni dokaz nepravilnosti in da pogosto predstavlja zgolj formalizacijo že sprejetih projektnih odločitev. Če je to res, potem se postavi logično vprašanje.

Zakaj bi število aneksov predstavljalo merilo uspešnosti projekta? Projekt z enim aneksom je lahko katastrofa. Projekt z desetimi aneksi je lahko odlično voden projekt. Vse je odvisno od razlogov za spremembe, njihove utemeljenosti, kakovosti odločanja in končnega rezultata. Število aneksov samo po sebi ne pove skoraj nič. Pove le, da so se med izvedbo zgodile spremembe.

Pri tem je pomembna še ena pogosto spregledana razlika. Javnost običajno vidi anekse, ker so ti formalno vidni kot povečanje pogodbene vrednosti. Veliko manj pa vidi projekte, kjer so bila tveganja že na začetku skrita v višjih količinah, višjih cenah ali večjih rezervah znotraj popisov. Tak projekt ima lahko manj aneksov, vendar to še ne pomeni, da je bil tudi bolj gospodaren. Projekt z jasno evidentiranimi spremembami je lahko na koncu celo cenejši in preglednejši od projekta, kjer so bila tveganja že vnaprej vključena v višjo izhodiščno ceno. Odsotnost aneksa zato ni dokaz gospodarnosti, tako kot prisotnost aneksa ni dokaz negospodarnosti.

Kaj je dejanski namen projekta

Pri presoji projektov pogosto pozabimo na najbolj osnovno vprašanje. Zakaj je bil projekt sploh zgrajen? Namen bolnišnice ni, da ostane znotraj prvotne finančne ocene. Njen namen je zdravljenje ljudi. Namen železnice ni, da nima aneksov. Njen namen je varen in učinkovit prevoz. Namen poslovne stavbe ni, da ustreza začetni excel tabeli. Njen namen je zagotavljanje funkcionalnega delovnega okolja. Ko pozabimo na namen projekta, začnemo ocenjevati proces namesto rezultata. Takrat lahko zgrešimo bistvo.

Vrednost in cena nista ista stvar

Pri investicijah pogosto mešamo dva različna pojma.

Ceno.

In vrednost.

Cena pove, koliko smo plačali. Vrednost pove, kaj smo za ta denar dobili. To ni vedno isto. Dva objekta lahko staneta enako. Eden lahko ustvari bistveno večjo uporabno vrednost. Prav tako lahko dva objekta opravljata podobno funkcijo, vendar imata zaradi različnih tehničnih zahtev, lokacije ali konstrukcijskih rešitev popolnoma različne stroške izvedbe. Zato sama cena nikoli ni dovolj za resno primerjavo. Vedno moramo poznati tudi vsebino projekta.

Lekcija avtocestnega programa

Podobno lekcijo ponuja slovenski avtocestni program. V času gradnje so bile avtoceste pogosto predmet očitkov o previsokih cenah, aneksih in domnevnih preplačilih. Danes pa je njihova vrednost bistveno lažje razumljiva: avtocestni križ je postal ena ključnih razvojnih in prometnih podlag države. Namen NPIA (nacionalni program izgradnje avtocest) je bil prav izboljšati notranje povezave, prometno varnost, povezave z evropskim prostorom in spodbuditi gospodarski razvoj.

To ne pomeni, da takratnih odločitev ni bilo treba nadzorovati ali kritično presojati. Pomeni pa, da dolgoročne vrednosti velike infrastrukture ni mogoče oceniti samo skozi prizmo takratnih afer, posameznih aneksov ali iztrganih številk. Projekt, ki je v času izvedbe videti drag, se lahko skozi desetletja pokaže kot ena ključnih razvojnih odločitev države.

Brez primerjalnih meril ni mogoče ocenjevati projektov

Ena največjih težav javnih razprav je odsotnost primerjalnih meril. Posamezna številka brez primerjave ne pomeni veliko. Če nekdo pove, da je objekt stal dvajset milijonov evrov, iz tega ne moremo sklepati skoraj ničesar.

Je to veliko?

Je to malo?

Je to običajno?

Je to racionalno?

Odgovor je odvisen od primerjave. Šele primerjava s podobnimi projekti omogoča resno presojo.

Kako primerjamo stavbe

Pri stavbah je eden od osnovnih kazalnikov vrednost na kvadratni meter. Toda tudi tukaj moramo biti previdni. Ni vseeno, ali primerjamo bruto površino ali uporabno površino. Ni vseeno, koliko je podzemnih etaž. Ni vseeno, ali gre za skladišče ali za tehnološko zahtevno stavbo. Ni vseeno, kakšen je energetski standard, stopnja opremljenosti ali zahtevnost konstrukcije. Zato primerjava dveh številk brez razumevanja objekta pogosto vodi do napačnih zaključkov.

Kako primerjamo ceste

Podobno velja za cestne projekte. Cena na kilometer sama po sebi ne pove veliko. Kilometer ceste po ravnini ni primerljiv s kilometrom ceste skozi zahtevno gorsko območje. Ni vseeno, koliko je viaduktov. Ni vseeno, koliko je predorov. Ni vseeno, koliko je prestavitev komunalne infrastrukture. Ni vseeno, koliko objektov je treba zgraditi.

Če teh razlik ne upoštevamo, primerjava postane zavajajoča.

Kako primerjamo železnice

Pri železniških projektih je slika še bolj zapletena. Poleg dolžine proge moramo upoštevati:

elektrifikacijo, signalnovarnostne naprave, postaje, predore, mostove, varnostne sisteme, zahtevnost terena. Projektov zato ni mogoče ocenjevati samo po skupni vrednosti. Primerjati moramo primerljivo.

Najpomembnejše vprašanje

Ko odstranimo vse številke, vse pogodbe, vse anekse in vse politične razprave, ostane samo eno vprašanje. Ali je projekt dosegel svoj namen? Ali je objekt varen? Ali je funkcionalen? Ali bo služil uporabnikom desetletja? Ali ustvarja vrednost za družbo?

Če je odgovor pritrdilen, potem je to pomemben del ocene uspešnosti.

Če odgovor ni pritrdilen, nas tudi popolna skladnost s prvotnim finančnim načrtom ne more prepričati, da je projekt uspešen.

Zato bi morali pri presoji projektov gledati celoto: izhodiščno vrednost, končno vrednost, obseg izvedenih del, kakovost objekta, primerljive projekte, uporabno vrednost, trajnost, stroške vzdrževanja in transparentnost odločanja. Šele tak pogled pove, ali je bil projekt res uspešen.

Zaključek

Veliki projekti niso tekmovanje v številu aneksov. Niso tekmovanje v najnižji začetni ponudbi. Niso tekmovanje v najlepši Excelovi tabeli ali BIM modelu ali vizualizaciji. Njihov namen je ustvarjanje trajne vrednosti. Prav zato uspešnosti projekta ni mogoče ocenjevati samo skozi posamezne številke ali posamezne dokumente. Potrebujemo širši pogled. Potrebujemo primerjave. Potrebujemo razumevanje namena projekta. Predvsem pa moramo razlikovati med ceno in vrednostjo. Cena pove, koliko smo plačali. Vrednost pove, kaj smo za to dobili. In prav razlika med obema je tisto, kar na koncu določa, ali je bil projekt uspešen ali ne. Po vseh razpravah o spremembah, aneksih, zahtevkih, valorizacijah, postopkih in odločitvah zato ostane najpomembnejše vprašanje celotne serije: Ali smo za vložena sredstva ustvarili vrednost, ki bo služila ljudem naslednjih trideset, petdeset ali sto let? To je merilo, po katerem bi morali presojati velike projekte.