22 KDO DEJANSKO POTREBUJE DIGITALNI DVOJČEK OBJEKTA?

Digitalni dvojček ima vrednost samo, če podpira konkretne procese upravljanja, vzdrževanja in odločanja.

Če model nima uporabnika, ni digitalni dvojček. Je digitalni arhiv.

Digitalni dvojček objekta se pogosto predstavlja kot skoraj samoumeven cilj sodobne investicije.

Projektant izdela BIM-model (BIM – Building Information Modelling). Izvajalec ali projektant ga med gradnjo dopolnjuje. Ob zaključku se pripravi model izvedenega stanja, ki naj bi ga upravljavec uporabljal skozi celoten življenjski cikel objekta.

Vizija je privlačna:

PROJEKTNI BIM-MODEL
↓
MODEL IZVEDENEGA STANJA
↓
DIGITALNI DVOJČEK OBJEKTA
↓
UPRAVLJANJE IN VZDRŽEVANJE

Toda med posameznimi koraki se pogosto izgubi najpomembnejše vprašanje:

Kdo bo digitalni dvojček po predaji dejansko uporabljal, za katere naloge in kdo ga bo vzdrževal?

Če na ta vprašanja nimamo odgovora, lahko izdelamo zelo podroben in drag model, ki ga po zaključku projekta nihče več ne odpre.

Zato moramo razpravo postaviti okoli treh vprašanj: kdo model uporablja, kdo ga vzdržuje in kdo odgovarja za njegove podatke.

Če model nima uporabnika, ni digitalni dvojček. Je digitalni arhiv.

Digitalnega dvojčka objekta ne potrebuje vsak objekt v enaki obliki, podrobnosti in tehnološki zahtevnosti. Potrebujejo ga predvsem tisti lastniki in upravljavci, ki bodo njegove podatke uporabljali v konkretnih operativnih procesih.

Digitalni dvojček ni cilj sam po sebi.

Je informacijska infrastruktura za:

• upravljanje sredstev;
• preventivno in korektivno vzdrževanje;
• spremljanje stanja;
• upravljanje energije;
• načrtovanje posegov;
• zagotavljanje varnosti;
• odločanje o obnovah in zamenjavah;
• obvladovanje stroškov življenjskega cikla.

Če teh procesov ni ali niso dovolj organizirani, digitalni dvojček nima okolja, v katerem bi ustvarjal vrednost.

V tej seriji digitalni dvojček objekta razumemo kot upravljan in dovolj aktualen digitalni prikaz objekta, njegovih sredstev, stanja in sprememb. Stopnja aktualnosti je odvisna od odločitev, ki jih mora podpirati; povezava s senzorji zato ni nujna v vseh primerih.

Digitalni dvojček ne more biti bolj živ od procesov organizacije, ki naj bi ga uporabljala.

1. Vsak BIM-model še ni digitalni dvojček

Izrazi se pogosto uporabljajo, kot da pomenijo isto stvar:

• BIM-model;
• model izvedenega stanja;
• digitalni dvojček objekta;
• register sredstev;
• sistem upravljanja objekta.

Med njimi pa obstajajo pomembne razlike.

Projektni BIM-model

Opisuje projektirano rešitev:

• geometrijo;
• elemente;
• prostorske odnose;
• tehnične lastnosti;
• usklajenost posameznih strok.

Odgovarja predvsem na vprašanje:

Kaj nameravamo zgraditi?

Model izvedenega stanja

Prikazuje stanje ob zaključku gradnje oziroma predaji:

• kaj je bilo dejansko vgrajeno;
• kje se elementi nahajajo;
• kakšne so njihove končne lastnosti;
• katere spremembe so bile izvedene.

Odgovarja predvsem na vprašanje:

Kaj smo zgradili?

Digitalni dvojček objekta

Opisuje aktualno stanje objekta tudi po predaji:

• kateri sistemi in sredstva obstajajo;
• v kakšnem stanju so;
• kako se uporabljajo;
• kateri posegi so bili izvedeni;
• kaj je bilo zamenjano;
• kaj je treba pregledati ali vzdrževati;
• kako se stanje spreminja skozi čas.

Odgovarja na vprašanje:

Kakšno je trenutno stanje objekta in kaj moramo na njegovi podlagi narediti?

Ključna razlika je čas.

Model izvedenega stanja je posnetek ob predaji. Digitalni dvojček mora ostajati povezan z dejanskim stanjem tudi po njej.

2. Digitalni dvojček ni datoteka, ki jo predamo naročniku

Pri klasični predaji projekta izvajalec naročniku izroči:

• projektno dokumentacijo izvedenih del (PID);
• BIM-modele;
• načrte;
• tehnične liste;
• navodila za uporabo;
• garancije;
• certifikate;
• sezname opreme.

S tem je lahko pogodbena predaja dokumentacije zaključena.

Toda digitalnega dvojčka ni mogoče preprosto predati kot še eno datoteko.

Digitalni dvojček tudi ni nujno ena aplikacija. Lahko ga sestavljajo povezani BIM-model, register sredstev, dokumentni sistem, sistem vzdrževanja, nadzorni sistemi in drugi avtoritativni viri podatkov.

Po predaji se začnejo:

• redni pregledi;
• servisi;
• prijave napak;
• zamenjave naprav;
• spremembe nastavitev;
• rekonstrukcije;
• menjave uporabnikov;
• nove zahteve;
• spremembe prostorov in opreme.

Če se poznejše spremembe ne prenašajo v podatkovno okolje, začne digitalni dvojček zastarevati takoj po predaji oziroma začetku uporabe objekta.

Digitalni dvojček objekta ni projektna dokumentacija. Je dolgoročna organizacijska sposobnost upravljanja podatkov o objektu.

3. Najprej uporabnik, nato model

Pogosta napaka je, da najprej določimo:

• kateri model bomo izdelali;
• katero programsko rešitev bomo uporabili;
• katere parametre morajo vsebovati elementi;
• kakšna naj bo stopnja geometrijske podrobnosti.

Šele pozneje začnemo razmišljati, kdo bo vse te podatke uporabljal.

Pravilni vrstni red je obraten:

UPORABNIK
↓
POSLOVNI IN OPERATIVNI PROCES
↓
ODLOČITEV, KI JO MORA SPREJETI
↓
PODATKI, KI JIH ZA TO POTREBUJE
↓
MODEL IN PROGRAMSKA ORODJA

Najprej moramo vprašati:

• Kdo upravlja objekt?
• Katere naloge opravlja?
• Katere informacije danes težko pridobi?
• Kateri problemi povzročajo največ stroškov?
• Katere odločitve bi bile boljše z urejenimi podatki?
• Kdo bo podatke spreminjal?
• Iz katerih procesov bodo posodobitve nastajale?

Šele na podlagi odgovorov je mogoče smiselno določiti vsebino digitalnega dvojčka.

Model mora nastati iz potreb upravljavca, ne iz zmogljivosti programske opreme.

4. Kdo so dejanski uporabniki?

Digitalnega dvojčka ne uporablja »objekt« in tudi ne abstraktna »projektna ekipa«.

Uporabljajo ga konkretni ljudje in organizacijske funkcije.

Lastnik oziroma upravljavec portfelja

Potrebuje informacije o:

• stanju objektov;
• vrednosti sredstev;
• potrebnih investicijah;
• prihodnjih zamenjavah;
• stroških življenjskega cikla;
• primerjavi različnih objektov.

Upravljavec objekta oziroma facility manager

Potrebuje:

• pregled prostorov in sistemov;
• podatke o opremi;
• navodila;
• servisne intervale;
• garancijske informacije;
• pregled odprtih napak in posegov.

Vzdrževalna služba

Potrebuje odgovore:

• Kje je naprava?
• Kako je dostopna?
• Kaj je bilo na njej nazadnje narejeno?
• Kateri rezervni del potrebuje?
• Kdaj je naslednji servis?
• Katera navodila veljajo?
• Kaj mora izključiti pred posegom?

Energetski upravljavec

Potrebuje povezavo med:

• prostori;
• sistemi;
• napravami;
• porabo;
• režimi delovanja;
• nastavitvami;
• okvarami in odstopanji.

Upravljavec tehničnih sistemov

Potrebuje:

• funkcionalne povezave;
• odvisnosti med sistemi;
• aktualno konfiguracijo;
• stanje ključne opreme;
• alarmne in merilne podatke;
• posledice izklopa.

Projektant in izvajalec pri poznejšem posegu

Potrebujeta informacije o:

• obstoječem stanju;
• skritih sistemih;
• že izvedenih spremembah;
• razpoložljivem prostoru;
• tehničnih omejitvah;
• preteklih intervencijah.

Vsak uporabnik potrebuje drugačen pogled na isti objekt.

Skupni model ne pomeni, da vsi uporabljajo iste podatke na isti način.

5. Kateri objekti imajo največjo potencialno korist?

Smiselnosti digitalnega dvojčka ne določata samo velikost ali investicijska vrednost objekta.

Pomembnejša je kombinacija naslednjih značilnosti.

Veliko vzdrževanih sredstev

Objekt vsebuje veliko:

• naprav;
• strojev;
• ventilov;
• črpalk;
• senzorjev;
• krmilnikov;
• električne opreme;
• varnostnih sistemov.

Zahtevni medsebojno odvisni sistemi

Okvara enega sistema lahko vpliva na:

• proizvodnjo;
• varnost;
• delovanje drugih sistemov;
• uporabnike;
• okolje.

Visoki stroški nedelovanja

Že kratka prekinitev lahko povzroči:

• veliko poslovno škodo;
• ogrožanje uporabnikov;
• prekinitev proizvodnje;
• izgubo storitve;
• zahtevne intervencije.

Pogosti posegi in spremembe

Objekt se:

• redno prilagaja;
• rekonstruira;
• tehnološko posodablja;
• spreminja zaradi novih uporabnikov;
• dopolnjuje z novo opremo.

Dolga življenjska doba

V desetletjih se zamenjajo:

• uporabniki;
• upravljavci;
• izvajalci vzdrževanja;
• informacijski sistemi;
• posamezne generacije opreme.

Visoke zahteve glede sledljivosti in varnosti

Pomembno je dokazovati:

• kaj je bilo pregledano;
• kdo je poseg izvedel;
• katera konfiguracija je veljala;
• kateri ukrepi so bili sprejeti;
• ali so izpolnjene predpisane zahteve.

Zato imajo digitalni dvojčki praviloma največji potencial pri:

• kompleksnih zdravstvenih objektih;
• industrijskih in proizvodnih sistemih;
• energetskih objektih;
• podatkovnih centrih;
• letališčih in terminalih;
• večjih infrastrukturnih sistemih;
• zahtevnih poslovnih in javnih kompleksih;
• objektih z veliko tehnične opreme.

Vendar tudi pri teh objektih tehnologija sama še ne zagotavlja koristi.

6. Kdo morda ne potrebuje polnega digitalnega dvojčka?

Preprost objekt z:

• malo tehnične opreme;
• redkimi posegi;
• enostavnim vzdrževanjem;
• nizkimi stroški nedelovanja;
• majhnim številom uporabnikov,

verjetno ne potrebuje:

• neprekinjenega senzorskega spremljanja;
• podrobnega tridimenzionalnega modela vseh elementov;
• naprednih simulacij;
• kompleksnega analitičnega okolja.

Potrebuje pa lahko:

• kakovostno dokumentacijo izvedenega stanja;
• urejen register ključne opreme;
• navodila in garancije;
• podatke o pregledih;
• jasen seznam vzdrževalnih obveznosti;
• sled posegov in zamenjav.

To ni neuspešna digitalizacija. To je sorazmeren informacijski model.

Vsak objekt potrebuje urejene podatke. Vsak objekt pa ne potrebuje enako zahtevnega digitalnega dvojčka.

Pri običajni stanovanjski hiši je lahko bolj koristna urejena zbirka podatkov o:

• ogrevalnem sistemu;
• fotovoltaiki;
• prezračevanju;
• kritičnih vodih;
• garancijah;
• vzdrževanju,

kot popoln geometrijski model vsakega gradbenega elementa.

7. Kaj mora digitalni dvojček znati odgovoriti?

Preden določimo zahtevane podatke, določimo vprašanja.

Uporaben digitalni dvojček bi moral na svojem področju odgovarjati na vprašanja, kot so:

• Kaj je vgrajeno?
• Kje se nahaja?
• V kateri sistem spada?
• Kakšne so njegove lastnosti?
• Kdaj je bilo vgrajeno?
• Kdo ga je dobavil?
• Kakšna garancija velja?
• Kdaj mora biti pregledano?
• Kakšno je njegovo trenutno stanje?
• Kateri posegi so bili izvedeni?
• Katera dokumentacija je povezana z njim?
• Kaj je treba izključiti pred posegom?
• Kateri drugi sistemi so od njega odvisni?
• Kdaj bo predvidoma potrebna zamenjava?
• Kakšne bodo posledice okvare?

Če model na pomembna vprašanja ne more odgovoriti, je treba preveriti njegovo vsebino.

Če teh vprašanj nihče ne postavlja, je treba preveriti, ali model sploh potrebujemo.

Digitalni dvojček se ne začne s seznamom parametrov. Začne se s seznamom odločitev, ki jih mora podpirati.

8. Geometrija ni vedno najpomembnejši podatek

Pri BIM-u je geometrija zelo vidna in intuitivna.

Za upravljanje pa so lahko pomembnejši:

• enotni identifikator sredstva;
• vrsta in funkcija;
• lokacija;
• proizvajalec;
• tip in serijska številka;
• datum vgradnje;
• garancija;
• servisni interval;
• kritičnost;
• trenutno stanje;
• zgodovina posegov;
• povezani dokumenti;
• rezervni deli;
• stroški vzdrževanja.

Vzdrževalec morda ne potrebuje podrobno modeliranega vijaka na črpalki.

Potrebuje pa zanesljivo informacijo:

• katera črpalka je vgrajena;
• kje se nahaja;
• kateri rezervni del potrebuje;
• kdaj je bila nazadnje servisirana;
• katera navodila veljajo.

Pri digitalnem dvojčku objekta kakovost podatkov pogosto pomeni več kot geometrijska podrobnost modela.

Več modeliranja zato ne pomeni nujno več uporabne vrednosti.

9. Ne modelirajmo vsega, kar lahko – modelirajmo tisto, kar bomo uporabljali

Sodobna orodja omogočajo izjemno podrobno modeliranje.

Toda vsak dodatni podatek povzroči stroške:

• izdelave;
• preverjanja;
• prenosa;
• shranjevanja;
• vzdrževanja;
• posodabljanja.

Če model vsebuje 100 lastnosti za vsak element, uporabniki pa redno uporabljajo samo pet, preostalih 95 lastnosti ni brezplačnih.

Treba jih je:

• pravilno vnesti;
• preveriti;
• predati;
• razumeti;
• po spremembi posodobiti.

Vsak zahtevan podatek mora imeti znanega uporabnika in znan namen uporabe.

Če uporabnika ali namena ne poznamo, je zahtevo smiselno ponovno preveriti.

10. Podatek mora imeti lastnika

Najzahtevnejše vprašanje digitalnega dvojčka pogosto ni:

Kako bomo podatke tehnično zapisali?

Temveč:

Kdo je odgovoren, da ostanejo pravilni?

Odgovornost se skozi življenjski cikel spreminja.

Med projektiranjem za določene podatke odgovarja projektant.

Med gradnjo podatke praviloma ustvarjajo in dopolnjujejo izvajalci, dobavitelji in proizvajalci. Projektant, nadzor oziroma druge pristojne osebe jih glede na svoje naloge preverjajo, usklajujejo ali potrjujejo.

Po predaji mora odgovornost prevzeti organizacija upravljavca.

Za vsak pomemben podatek mora biti jasno:

• kdo ga ustvari;
• kdo ga preveri;
• kdo ga potrdi;
• kdo ga lahko spremeni;
• iz katerega procesa se posodobi;
• katera verzija je veljavna.

Brez podatkovnega lastništva model postopoma izgublja zanesljivost.

Digitalni dvojček brez lastnika podatkov je samo model, ki še ni imel časa zastarati.

11. Posodabljanje mora nastajati iz dejanskih procesov

Ni realno pričakovati, da bo nekdo po vsakem posegu ročno pregledoval celoten BIM-model in preverjal, kaj mora spremeniti.

Posodobitve morajo čim bolj nastajati iz rednih procesov:

DELOVNI NALOG
↓
IZVEDEN POSEG
↓
POTRDITEV IZVEDBE
↓
POSODOBITEV REGISTRA SREDSTEV
↓
POSODOBITEV DIGITALNEGA DVOJČKA

Podobno pri zamenjavi naprave:

ODSTRANITEV STARE NAPRAVE
↓
VGRADNJA NOVE
↓
NOVA IDENTITETA IN LASTNOSTI
↓
DOKUMENTACIJA IN GARANCIJA
↓
AKTUALNO STANJE SISTEMA

Viri posodobitev so lahko:

• delovni nalogi;
• servisni zapisniki;
• pregledi;
• zamenjave;
• rekonstrukcije;
• meritve;
• senzorski sistemi;
• terenski zajem;
• spremembe konfiguracije.

Posodobitev digitalnega dvojčka ne pomeni nujno ročnega spreminjanja BIM-modela. Sprememba lahko nastane v registru sredstev, sistemu vzdrževanja ali drugem avtoritativnem viru in se prek povezav prikaže v skupnem digitalnem okolju.

Digitalni dvojček mora biti rezultat operativnih procesov, ne dodatna vzporedna administracija.

12. Ali digitalni dvojček nujno potrebuje senzorje?

Pogosta predstava je, da digitalni dvojček brez podatkov v realnem času ni pravi digitalni dvojček.

To je preozko.

Različni objekti potrebujejo različne stopnje aktualnosti.

Periodično posodobljen model

Podatki se posodobijo ob:

• pregledu;
• servisu;
• zamenjavi;
• rekonstrukciji;
• spremembi prostora.

Primeren je tam, kjer se stanje spreminja počasi.

Operativno povezan model

Povezan je z:

• delovnimi nalogi;
• registrom sredstev;
• vzdrževanjem;
• dokumentacijo;
• prijavami napak.

Dinamični digitalni dvojček

Sprejema podatke iz:

• senzorjev;
• sistemov za upravljanje stavb (BMS – Building Management System);
• sistemov nadzornega vodenja in zajema podatkov (SCADA – Supervisory Control and Data Acquisition);
• merilnikov;
• naprav interneta stvari.

Napovedni digitalni dvojček

Podatke uporablja za:

• prepoznavanje odstopanj;
• napovedovanje okvar;
• optimizacijo energije;
• simulacije;
• načrtovanje zamenjav.

Vsak objekt ne potrebuje zadnje stopnje.

Digitalni dvojček mora biti dovolj aktualen za odločitve, ki jih podpira. Ni nujno, da je vsak podatek osvežen vsako sekundo.

13. Štiri stopnje zrelosti digitalnega modela objekta

Stopnja 1 – Digitalni arhiv

Vsebuje:

• dokumentacijo;
• BIM-model;
• tehnične liste;
• navodila;
• model izvedenega stanja.

Podatki se po predaji večinoma ne posodabljajo.

Rezultat: kakovostnejša dokumentacija objekta.

Stopnja 2 – Strukturirani register sredstev

Ključna oprema ima:

• identifikator;
• lokacijo;
• tip;
• proizvajalca;
• servisne zahteve;
• povezano dokumentacijo.

Rezultat: učinkovitejše upravljanje sredstev.

Stopnja 3 – Operativni digitalni dvojček

Model oziroma podatkovno okolje je povezano z:

• vzdrževanjem;
• delovnimi nalogi;
• pregledi;
• spremembami;
• stroški;
• aktualnim stanjem.

Rezultat: boljše operativno odločanje.

Stopnja 4 – Dinamični in napovedni dvojček

Povezuje:

• senzorske podatke;
• obratovalne režime;
• analitiko;
• simulacije;
• napovedovanje;
• podporo umetne inteligence (AI – Artificial Intelligence).

Rezultat: optimizacija delovanja in napovedno upravljanje.

Stopnje niso tekmovanje.

Prava stopnja je najnižja stopnja, ki zanesljivo podpira dejanske potrebe upravljavca.

14. Pot od projektnega modela do upravljanja sredstev

Projektni BIM-model se ne sme brez preverjanja neposredno prenesti v sistem upravljanja.

Podatki med projektiranjem služijo drugim namenom kot med obratovanjem.

Smiselna pot je:

PROJEKTNI MODEL
↓
DOLOČITEV PODATKOV ZA UPRAVLJANJE
↓
UPRAVLJANJE IN VALIDACIJA PODATKOV
↓
REGISTER SREDSTEV
↓
POVEZAVA Z DOKUMENTACIJO, VZDRŽEVANJEM IN NADZORNIMI SISTEMI
↓
DIGITALNI DVOJČEK OBJEKTA

Upravljanje podatkov o sredstvih oziroma Asset Governance

Določi:

• katera sredstva se upravljajo;
• kako se identificirajo;
• katere lastnosti so obvezne;
• kdo je podatkovni lastnik;
• kako se podatki spreminjajo;
• katera pravila kakovosti veljajo.

Validacija

Preveri:

• ali je oprema dejansko vgrajena;
• ali so oznake pravilne;
• ali se model in dokumentacija ujemata;
• ali so podatki popolni;
• ali so povezave z dokumenti pravilne.

Register sredstev

Predstavlja operativno jedro:

• identiteto;
• lokacijo;
• hierarhijo;
• stanje;
• vzdrževanje;
• zgodovino.

Šele nato je smiselna povezava z operativnimi sistemi, kot so:

• upravljanje sredstev podjetja (EAM – Enterprise Asset Management);
• računalniško podprto upravljanje objektov in prostorov (CAFM – Computer-Aided Facility Management);
• računalniško podprto upravljanje vzdrževanja (CMMS – Computerized Maintenance Management System).

Model objekta še ni register sredstev. Register sredstev pa brez kakovostnega podatkovnega upravljanja še ni digitalni dvojček.

15. Digitalni dvojček projekta in digitalni dvojček objekta

Ta dva pojma se dopolnjujeta, vendar ne opisujeta istega.

Digitalni dvojček projekta

Opisuje:

• kako je objekt nastajal;
• zakaj je bila rešitev spremenjena;
• kdo je odločal;
• kakšni so bili stroški;
• kakšni so bili terminski vplivi;
• kako so bila obravnavana neskladja;
• katere odločitve so bile sprejete.

Digitalni dvojček objekta

Opisuje:

• kaj trenutno obstaja;
• kje se nahaja;
• kako deluje;
• v kakšnem stanju je;
• kako se vzdržuje;
• kaj je bilo pozneje spremenjeno.

Pomembna je tudi njuna povezava.

Primer zamenjane naprave med gradnjo:

• projektni dvojček pojasni razlog zamenjave, odločitev in finančne posledice;
• objektni dvojček mora vsebovati dejansko vgrajeno napravo in njene podatke.

Ob predaji se v digitalni dvojček objekta prenesejo izbrani, preverjeni in za upravljanje potrebni podatki. Celotna zgodovina projektnih odločitev pa ostane del digitalnega dvojčka projekta in je z objektnim dvojčkom povezana, ne pa nujno vanj prepisana.

Projektni dvojček ohranja zgodbo nastanka. Objektni dvojček ohranja aktualno stanje rezultata.

16. Poslovna vrednost mora biti določena vnaprej

Digitalni dvojček povzroča stroške:

• priprave zahtev;
• modeliranja;
• podatkovnega zajema;
• kontrole;
• programske opreme;
• integracij;
• izobraževanja;
• vzdrževanja podatkov.

Zato mora biti njegova korist opredeljena konkretno.

Na primer:

• hitrejše iskanje informacij;
• manj nepotrebnih terenskih ogledov;
• manj napačnih posegov;
• boljša priprava vzdrževanja;
• hitrejše odpravljanje okvar;
• boljše načrtovanje rezervnih delov;
• zmanjšanje časa nedelovanja;
• učinkovitejša raba energije;
• boljša priprava rekonstrukcij;
• boljše načrtovanje investicij.

Ni dovolj zapisati:

Digitalni dvojček bo izboljšal upravljanje.

Določiti je treba:

• kateri proces bo izboljšal;
• kateri uporabnik bo spremembo občutil;
• kako bomo korist merili;
• kakšni so stroški dolgoročnega vzdrževanja.

Digitalni dvojček je upravičen takrat, ko njegove merljive koristi – boljše odločitve, manj nedelovanja, nižji stroški življenjskega cikla, večja varnost in boljša sledljivost – upravičijo stroške njegove vzpostavitve in dolgoročnega vzdrževanja.

17. Šest vprašanj pred odločitvijo

Preden naročnik zahteva digitalni dvojček objekta, mora odgovoriti najmanj na šest vprašanj.

1. Kdo ga bo uporabljal?

Ne organizacija na splošno, ampak konkretne funkcije in uporabniki.

2. Katere procese bo podpiral?

Vzdrževanje, energijo, varnost, rekonstrukcije, investicijsko planiranje ali druge procese.

3. Katere odločitve bo izboljšal?

Kateri posegi bodo zaradi podatkov hitrejši, boljši ali cenejši?

4. Katere podatke uporabniki res potrebujejo?

Ne kaj lahko modeliramo, ampak kaj bomo uporabljali.

5. Kdo bo podatke po predaji vzdrževal?

Kdo je odgovoren za njihovo pravilnost in aktualnost?

6. Kako bodo spremembe nastajale iz operativnih procesov?

Iz delovnih nalogov, pregledov, zamenjav, meritev ali drugih sistemov.

Če odgovori niso jasni, naročnik še ni pripravljen naročiti digitalnega dvojčka. Pripravljen je morda naročiti model izvedenega stanja.

To ni isto.

MYTHBUSTERS

Ključne ugotovitve

1. BIM-model, model izvedenega stanja in digitalni dvojček objekta niso sopomenke.
2. Digitalni dvojček ima vrednost samo, če ima določene uporabnike, procese in odločitve, ki jih podpira.
3. Vsak objekt potrebuje urejene podatke, ne potrebuje pa vsak objekt enako zahtevnega, dinamičnega ali senzorsko podprtega dvojčka.
4. Največjo potencialno korist imajo kompleksni objekti z veliko tehnične opreme, visokimi stroški nedelovanja, pogostimi posegi in zahtevnim vzdrževanjem.
5. Vrednost upravljavskih podatkov je pogosto pomembnejša od geometrijske podrobnosti modela.
6. Vsak pomemben podatek mora imeti znanega uporabnika, namen, izvor in odgovornega lastnika.
7. Posodobitve digitalnega dvojčka morajo nastajati iz rednih procesov vzdrževanja, zamenjav, pregledov in rekonstrukcij.
8. Projektni model je treba pred uporabo v upravljanju validirati in pretvoriti v ustrezen register sredstev.
9. Digitalni dvojček projekta opisuje nastanek objekta; digitalni dvojček objekta pa njegovo aktualno stanje in uporabo.

Zaključna misel

Digitalni dvojček objekta ni model, ki ga izvajalec preda ob zaključku gradnje. Je podatkovno in organizacijsko okolje, ki ga upravljavec vsak dan uporablja ter vzdržuje za boljše odločitve.

Če nihče ne uporablja modela, ga ne vzdržuje in na njegovi podlagi ne odloča, to ni digitalni dvojček. Je drag digitalni arhiv.