Kaj v resnici pomeni omejitev 30 % 

Zakaj pravni prag ni isto kot tehnična realnost projekta 

Pravo lahko določi, kako se sprememba pogodbe uredi. 

Ne more pa določiti, da se nepredvidena okoliščina na gradbišču ne sme zgoditi. 

Uvod 

V javnih razpravah o velikih gradbenih projektih se pogosto pojavlja številka 30 %. Praviloma se pojavi v obliki preprostega vprašanja: »Kako je mogoče, da je projekt presegel 30 %?« Ali pa v še bolj poenostavljeni obliki: »Zakon dovoljuje le 30 % sprememb.« Takšne trditve so razumljive, vendar pogosto temeljijo na napačnem razumevanju pomena tega praga. Omejitev 30 % ni tehnična omejitev projekta. Ni omejitev nastanka sprememb. Ni omejitev nepredvidenih okoliščin. In ni meja, do katere sme segati realnost gradbišča. Gre za pravni mehanizem, ki določa pogoje za uporabo določenega postopka spremembe pogodbe. Razlika med obema pogledoma je bistvena. 

Pomembno je razumeti tudi, zakaj takšen prag sploh obstaja. Njegov namen ni tehnično vodenje projekta, temveč varovanje konkurence in preprečevanje bistvenih sprememb pogodbe brez ustreznega postopka javnega naročanja. Gre torej predvsem za pravilo javno naročniškega sistema, ne za pravilo projektnega vodenja. Zato prag govori o tem, kako je mogoče spremembo pogodbe pravno urediti, ne pa o tem, ali je sprememba tehnično potrebna ali upravičena. 

Najpogostejša zmota 

Najpogostejša zmota je prepričanje, da omejitev 30 % pomeni največji dovoljeni obseg sprememb na projektu. Če bi to držalo, bi zakon dejansko določal, koliko geoloških presenečenj se lahko pojavi pod zemljo, koliko dodatnih zahtev lahko postavijo soglasodajalci ali koliko nepredvidenih okoliščin se sme zgoditi med gradnjo. Takšna predstava je očitno nesmiselna. Realnost se ne ravna po pravnih pragovih. Projekt se srečuje z dejanskim stanjem v prostoru, ne s številkami v zakonodaji. Gradbišče ne pozna 30 %. Pozna: teren, geologijo, vreme, tehnologijo gradnje, zahteve uporabnikov, omejitve prostora in pozna odločitve, ki jih je treba sprejeti. 

Projektna realnost ne pozna pravnih pragov 

Vsak večji projekt je na začetku zasnovan na najboljših razpoložljivih informacijah. Izvedene so raziskave, pripravljeni so projekti. Ocenjene so količine in stroški. Toda popolne informacije ne obstajajo. Šele med izvedbo se pogosto pokaže dejansko stanje. Prikažejo se geološke posebnosti. Pojavijo se dodatne zahteve. Odkrijejo se omejitve, ki jih prej ni bilo mogoče zaznati. Včasih pride do sprememb zakonodaje. Včasih do sprememb na trgu. Včasih do okoliščin, ki jih ni bilo mogoče razumno predvideti. Nobena od teh okoliščin ne preverja, ali se približuje 30-odstotnemu pragu. Spremembe nastanejo zato, ker jih narekuje realnost projekta. 

Kaj omejitev 30 % dejansko ureja 

Omejitev 30 % ni namenjena določanju tehnične realnosti projekta. Njen namen je povsem drugačen. Gre za pravilo, ki v določenih primerih omogoča oziroma omejuje uporabo določenega pravnega postopka spremembe pogodbe brez izvedbe novega postopka javnega naročanja. To pomeni, da se prag nanaša na način pravnega urejanja spremembe. Ne nanaša pa se na vprašanje, ali je sprememba tehnično potrebna. To sta dve različni vprašanji. 

Prvo vprašanje je: Ali sprememba obstaja in ali je potrebna? 

Drugo vprašanje pa je: Kako jo je treba pravno urediti? 

V javnih razpravah se ti dve vprašanji pogosto pomešata. 

Tehnična potreba in pravna ureditev nista ista stvar 

Pri projektih pogosto nastane napačen vtis, da je pravna ureditev tista, ki ustvarja ali odpravlja potrebo po spremembi. V resnici je vrstni red obraten. Najprej nastane okoliščina. Nato strokovna presoja in odločitev. Šele potem pride na vrsto pravna ureditev. Če se pri gradnji predora pokaže drugačna geološka sestava kamnine, ta okoliščina obstaja ne glede na pravni postopek. Če soglasodajalec zahteva dodatne ukrepe, ta zahteva obstaja ne glede na pogodbeni prag. Če je zaradi varnosti potrebno izvesti dodatna dela, potreba po teh delih obstaja ne glede na administrativni postopek. Pravo teh okoliščin ne ustvarja. Pravo določa način, kako jih je treba urediti. 

Višina spremembe sama po sebi ni dokaz nepravilnosti 

Ena najbolj škodljivih poenostavitev je prepričanje, da je višina spremembe sama po sebi dokaz nepravilnosti. Takšno razmišljanje vodi v napačne zaključke. Pomembno ni samo vprašanje, koliko znaša sprememba. Pomembnejša vprašanja so: 

Zakaj je nastala? 

Ali je bila potrebna? 

Ali je bila ustrezno dokumentirana? 

Ali je bila strokovno utemeljena? 

Ali je bila pravilno potrjena? 

Ali je bila pravno urejena na ustrezen način? 

Brez odgovorov na ta vprašanja številka sama po sebi ne pove skoraj nič. 

Kaj se zgodi, če sprememba presega posamezen pravni prag 

Če sprememba presega pogoje posameznega pravnega mehanizma, to še ne pomeni, da sprememba ne obstaja. Pomeni zgolj, da je treba poiskati drugačen pravni način njene ureditve. 

Pravo mora slediti dejanski projektni situaciji. Ne more pa projektne situacije odpraviti. Dober sistem zato ne zanika obstoja sprememb. Dober sistem poišče zakonit način njihove obravnave. 

Preseganje posameznega pravnega praga zato samo po sebi še ne pove ničesar o upravičenosti ali neupravičenosti spremembe. Pove predvsem to, da je treba preveriti, kateri pravni mehanizem je za njeno ureditev primeren. 

Kaj bi morala spremljati javnost 

Če želimo razumeti velike projekte, je pomembno, da pozornost usmerimo na prava vprašanja. 

Pomembno ni samo, ali je bil dosežen določen prag. Pomembno je razumeti: zakaj je sprememba nastala, ali je bila strokovno utemeljena, kdo jo je predlagal, kdo jo je odobril, kakšne posledice je povzročila, in kako je bila pravno urejena. To so vprašanja, ki dejansko povedo nekaj o kakovosti projektnega vodenja. Sama številka tega ne pove. 

Zaključek 

Omejitev 30 % je pomemben pravni institut. Ni pa tehnična omejitev projekta. Ne določa, koliko sprememb sme nastati. Ne določa, koliko nepredvidenih okoliščin se sme zgoditi. Ne določa, kakšna bo realnost na gradbišču. Določa predvsem pogoje za uporabo določenega pravnega postopka. Pri velikih projektih je zato pomembno razlikovati med projektno realnostjo in pravno formalizacijo. Prva nastaja na terenu. Druga jo mora urediti. Ko ta dva pojma zamenjamo, začnemo verjeti, da zakon določa realnost projekta. V resnici pa je naloga dobrega sistema ravno obratna – da zna pravno urediti realnost takšno, kakršna dejansko je.